• warning: Creating default object from empty value in /var/www/sites/spo/modules/taxonomy/taxonomy.pages.inc on line 34.
  • strict warning: Non-static method view::load() should not be called statically in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/views.module on line 879.
  • strict warning: Declaration of views_handler_filter::options_validate() should be compatible with views_handler::options_validate($form, &$form_state) in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/handlers/views_handler_filter.inc on line 0.
  • strict warning: Declaration of views_handler_filter::options_submit() should be compatible with views_handler::options_submit($form, &$form_state) in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/handlers/views_handler_filter.inc on line 0.
  • strict warning: Declaration of views_plugin_style_default::options() should be compatible with views_object::options() in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/plugins/views_plugin_style_default.inc on line 0.
  • strict warning: Declaration of views_plugin_row::options_validate() should be compatible with views_plugin::options_validate(&$form, &$form_state) in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/plugins/views_plugin_row.inc on line 0.
  • strict warning: Declaration of views_plugin_row::options_submit() should be compatible with views_plugin::options_submit(&$form, &$form_state) in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/views/plugins/views_plugin_row.inc on line 0.
  • strict warning: Non-static method RPX::locales() should not be called statically in /var/www/sites/spo/sites/all/modules/rpx/rpx.module on line 574.

Plezališča

Medveja 18. - 19. Marec 2016

Iskanje sonca, nas je minuli vikend pripeljalo v Medvejo, kjer smo napolnili baterije za prihajajoče deževne dni.

 

 

 

Trenta

Minuli vikend se nas je par rašičanov podilo med balvani Trente. Vreme je bilo super in plezarija tudi. Zvečer je bila obljubljena še enoločnica s strani šefa Planinskega društva in bila je odlična.

Trening v MIšji peči

Včerajšnje darilo učiteljev so tekmovalci Kaja, Brina, Jakob, Luka in Matic hvaležno porabili za trening v naravnem plezališču MIšja peč.  Nekateri so tam bili prvič in vsi po vrsti so se dobro znašli med previsi. Vsi so preplezali lažje smeri med  6a do 6b+, Brina (2.posk.) in Matic (na flash) pa še smer Albanski konjak z oceno 6c+. Luka je preplezal svojo najtežjo smer v skali Pečenica 6b+. Brinin poskus v Rodeu 7a je bil priprava za uspešen vzpon v bližnji prihodnosti.

Kaja v Hrenovki 6b+

Trening v Baratru

Placcoman 8aPoleti v naših plezališčih ni veliko možnosti za dober trening ali pa celo za vzpon, na srečo pa italijanski Baratro ni predaleč. Tam so razmere boljše oz. sprejemljive, ko pa se malce ohladi pa je čas tudi za kaj zlezt.

Vremenarji so za torek napovedovali ohladitve in razmere smo dobro izkoristili. Ekipa treh starih mačkov (Matej Sova, Luka Zazvonil, Jure Golob) plus mladenič (Tomaž Pibernik), smo opravili zares dobre vzpone. Lukatu je v samo nekaj poskusih uspelo preplezati kratko/bolder smer Holocaust 8b+, meni je uspelo v dolgi smeri Sikario 8c, Matej pa se je sprehodil po Pesta neri 8b+ in Sikario 8c, žal pa je Tomažu za vzpon v smeri Placoman 8a zmanjkalo ma skor nič....pa naslednjič, skupaj še s par 7c-ji, ki jih še mora preplezat.

Fotogalerija >>>

 

Tabor pri sosedih

Vroče vreme nam je mešalo štrene tudi pri pripravi poletnega tabora, ki je bil sprva načrtovan v domačem Ospu, a smo zaradi neznosne vročine to varianto odpisali. Nekako se nam je zdelo da bo v Avstriji hladneje, če pa imajo toliko smučišč in tudi vremenska napoved je kazala tako, zato smo obiskali plezališče Kanzianiberg v bližini jezera Faaker See (Baško jezero) na avstrijskem koroškem.

Na poti smo se ustavili tudi na kraju kjer je pokopan Franc Herle, športnik in alpinist, ki je pred 70 leti v naših gorah zavrtal prvi sveder. Herletova smer v Ojstrici velja še danes za eno lepših smeri pri nas.

Plezališče
Visoke stene cca. 35 m se vijejo okoli centralne vzpetine in omogočajo plezanje v senčki tekom celega dne. Preko 400 smeri, v glavnem platk, je bilo seveda precej več kot smo lahko v treh dneh preplezali. Čeprav smo si eni želeli malce več previsnih smeri, kjer lahko malce pozabiš na tehniko nog, nam je vsem skupaj plezališče ostalo v lepem spominu.

Del dobrega vtisa je brez dvoma prispevalo jezero, ki je bilo s svojimi 25 stopinjami prijetno tudi v poznih popoldanskih urah, ko smo se vrnili iz plezališča. Aleš je kot vedno odlično poskrbel za logistiko in prehrano, Redelongijem pa se zahvaljujemo za plezalni vodnik, brez katerega ne bi šlo.

 

Fotogalerija >>>

Poletni Arco

Mike Jordan 8b

Avgusta smo se odpravili na mini počitnice v italijansko mestece Arco. Še preden smo se odpravili na pot nam je bilo jasno da pri plezanju ne bo nekih presežkov, saj je bila napoved "nekje okoli 40 stopinj". Za plezanje pač prevroče.

Dan so zapolnjevale druge aktivnosti kot so kolesarjenje in kopanje ter pica in sladoled, ampak če smo že v Arcu potem se tudi pleza. S Tomažem sva plezala v sektorju Massone kjer so čudovite previsne smeri z ocenami 7b, 7c in navzgor. Trening je bil hud, rezultati pa bodo upajmo kasneje ko se malce ohladi.

Še najbolje nama je šlo v smeri Mike Jordan 8b, katere linija gre večinoma pod zemljo. Za kak resen poizkus pa je bilo vseeno prevroče.

Povezava do fotogalerije

Turčija: Kebab, Mujezini in toplota

Spisala: Lidija Kolonič

Ker je bil letošnji dopust sila pozen, je bilo treba poiskati še vedno dovolj toplo destinacijo, ki pa ne bi bila preveč oddaljena, saj se od štirinajstih dni, dveh ne izplača zabiti na letalu.

Fino je, ker se v dveh urah leta Evropo pusti precej zadaj in se s sprehodom čez most v Istanbulu, stopi na drugo celino. Malo manj fino pa je, ker se tudi ta dežela  na vse kriplje trudi stopiti v EU in postati še ene od nas. Pa ne zato, ker Turki ne bi bili dovolj dobri, pač pa zato, ker postajamo vse bolj podobni eni drugim.

Skratka Turčija je super in absolutno prevelika za dva tedna ogledovanja, še posebej, če si se odločil spiti tudi kakšno turško kavo ali še bolj priljubljen turški čaj ter preizkušati kebabe in njihove čudovite sladice.

Z Gregatom sva letela v Istambul, od tam pa jo mahnila proti obali, izležavala na Mediteranu, ki je imel še vedno svojih 25 stopinj ter toplo turkizno morje brez turistov oz. teh le v sledeh. Ker sva pred odhodom preverila, ali ne bi vseeno vlekla s seboj še plezalne torbe, je potem, ko sva našla članek Caca Langerholca, padla odločitev in je šla torba z nama.

V Turčiji se pleza in sploh ne slabo!

Tako sva po prihodu v Antalyo poklicala v Geyikbayiri, kemp Climbers Garden (www.climbersgarden.com) in dobila vse potrebne informacije kako  priti do njih. V mestu naju je pobral transfer za 25 EUR in naju odložil pred vrati kempa. Šofer je povedal, da je plezalcev toliko, da jim tovrsten prevoz dobro nosi, čeprav jih gre običajno iskat kar na antalysko letališče (za 45 EUR). Že ob poti se je videlo nekaj sten ob katerih sva midva sicer samo vzdihovala, ker so smeri čisto preveč zahtevne, vendar sva vedela, da obstajajo tudi  smeri za začetnike, oz. večne začetnike.

V kempu naju je pričakala simpatična lastnica, nama razložila vse kar sva želela vedeti, rentala šotor, saj so bili vsi bungalovi zasedeni, in tudi povedala v katero steno naj greva iskat svojo srečo. Sva pa morala, kljub začetku novembra, počakati vsaj še nekaj ur, da se temperatura spusti s 30 stopinj na nekaj bolj humanega. Tako sva raziskala najin kemp ter sosednjega Jo-Si-To-ja (www.josito.de), ki je bil prav tako nabasan. Najina gostiteljica je povedala, da Slovenci na ta konec pridno prihajajo in da je zadeva vse bolj znana. Sama je Nizozemka, plezalka, ki je sem prišla pred 10 leti, kupila zemljo, postavila kemp in nikoli odšla. V veselje mnogih. Njen kemp deluje kot mala komuna, kjer se ljudje največ srečujejo zvečer v jedilnici in si potem pripovedujejo o plezalnih uspehih, pijejo vino in brejo. Kemp ima kuhinjo, ki je na razpolago gostom, plačati je treba nekaj eurov za plin, vodo, hladilnik in potem je na voljo vse. Najbližja trgovina je v 5 km oddaljeni vasi do katere prideš z avtoštopom, kar sploh ni noben problem. Ker sva bila v kempu le 2 dni, nisva tovorila hrane, pač pa sva štopala v vas in dobiti prevoz v natanko 5-ih minutah. Poleg tovrstnega prevoza, dvakrat dnevno vozi do vasi in vse do Antalye tudi dolmush-minibus, ki ustavi ob vhodu v kemp in te tam tudi odloži.

Drugače ima kemp pitno vodo, vzorno čiste sanitarije, pralni in sušilni stroj, ki očitno mnogim pride še kako prav, saj sva govorila s kar nekaj plezalci, ki v kempu ostajajo tudi po več mesecev. Prav tako lastnica včasih skuha večerjo, najbolj žejnim proda čudovito mrzli Efes, drugo mehurčkasto pijačo ter postreže z domačim kosom pite. Če pa pridete ob pravem letnem času, si celo brez problema odtrgate z drevesa granatno jabolko ali kaki. Skratka, idila za umret.

Aha, plezanje vas zanima :-) ?!

Območje Geyikbayiri ima zaenkrat 32 sektorjev in po informacijah v vodničku 496 smeri. Bo pa treba tudi ta vodniček počasi ponatisniti, saj imajo že sedaj na posebnem listu seznam vsaj 40-ih novih smerc.

Ocene smeri bodo najbolj zadovoljile tiste, ki plezajo ocene od 6a do 7c, nekaj smeri je tudi dvorastežajnih, dovolj je platastih in še več lepo obdarjenih z grifi in stopi. Sem pa govorila z nekimi Nemci, ki so potrdili, da se tudi njim zdi, da bi smeri mirno ocenili tudi z eno oceno višje. Skala je apnenčasta in res dobro drži, včasih tudi malo ostra, polna kapnikov, streh in tistih drugih zadev kamor midva še vstopiti nisva mogla.

Vodniček se lahko kupi za 18,00 EUR v kempu, (lahko ga posodim tudi jaz).

Ker je bilo noro vroče in človek takrat sanja le o tem kako bi se vrgel v morje, si je v Turčiji možno uresničiti tudi take sanje. Enostavno se odpelje do plaže Akyalar kar sva storila tudi midva. Edino malo bolj zapleteno je bilo, da sva bila odvisna od javnega prevoza in otovorjena z vsemi možnimi torbami. Tako sva dobila navodilo, da prosiva šoferja avtobusa, da ustavi pred predorom, nato pa prečkava avtocesto in ob njej hodiva približno 800 m. Ta del z avtocesto se sliši bistveno bolj zapleten, kot v resnici je. Turki imajo namreč zelo drag bencin, cca. 2EUR/liter, in potem je precej manj vozil kot bi človek pričakoval. Tudi težje torbe sva nekam skrila, tako da spust do plaže ni bil nič posebnega.

Kakšna pa je plaža, kažejo slike spodaj in v enem hipu sva mislila, da sva na koncu sveta in da ni lepšega kraja. No ja, malo za nama so prišli še drugi osvežitve in plezanja željni turisti.

Na plaži je 17 smeri, najtežja ocena pa je 7a+, ampak saj življenje ni samo plezanje, ane.

Skratka, če greste v Turčijo zaradi plezanja ali hrane, ker bežite iz meglene Ljubljane na toplo, ali pa ker hočete videti kako izgleda orient, lunarna pokrajina Kapadokije ali še kakšno drugo svetovno čuno, zelo priporočam to destinacijo.

Galerijo najdete tukaj.

Plezanje v Urban Roof

 

V ponedeljek 8. nov. smo se Rašičani prvič pognali v urbano stenco nasproti Tivolija, ki je odlično opremljena in nudi precej ocenjenih in zanimivih balvanskih problemov.

Upravitelji so bili zelo prijazni in nam razkazali stenco in prostore.

Več o Urban Roof na njihovi spletni strani.

Syndicate content